Salus populi suprema lex esto
   dobro ljudi mora biti najvišji zakon

#StatelessKids (ENS Slovenija)

"Rada gledam stavbe s poslikavami na njih, nekoč bi rada postala arhitektka. Včasih jokam, ko razmišljam o tem, da nikoli ne bom imela priložnosti postati arhitektka, ko bom odrasla" je dejala. 18 letna Tha Chaa Yeny

Vsi imamo možnost, da s trdim delom in prizadevanjem uresničimo svoje aspiracije, vendar ob tem pogosto pozabimo, da so ljudje med nami, ki nimajo enakega privilegija. To so posamezniki, ki so rojeni brez državljanstva ali jim je bilo le to kasneje odvzeto/so ga izgubili. Brez lastne krivde so padli v vrzeli med različnimi pravnimi sistemi, ki urejajo pravico do državljanstva. Torej, zakaj morajo biti žrtev sistema in se soočati s hudimi  posledicami, pri tem pa sami niso v položaju, da bi ukrepali?

 

Kaj točno je apatridnost oziroma brez-državljanstvo?

V skladu z 2. členom Zakona o tujcih[1] je oseba brez državljanstva tujec, ki ga nobena država v skladu s svojimi pravnimi akti nima za svojega državljana. Glavni mednarodni dokument na področju brez-državljanstva je Konvencija Združenih narodov o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954, ki osebo brez državljanstva opredeljuje kot osebo, ki je nobena država v skladu s svojim pravom (»operation of its law«) ne šteje za svojega državljana. Preprosto povedano, to pomeni, da oseba brez državljanstva nima državljanstva nobene države.

 

Zakaj je sploh mogoče, da pride do tega pojava? Glavne razloge za brez-državljanstvo lahko najdemo predvsem v situacijah, ko nacionalno pravo ne vsebuje varovalke pri prenosu »statusa brez-državljanstva« in na tak način dovoljuje prenos tega statusa iz staršev na novorojenčke. Podobno je lahko razlog za to tudi pomanjkanje določb v nacionalni zakonodaji, ki bi dovoljevale brezpogojni prenos državljanstva po načelu »ius sanguinius« tako mame kot očeta na svoje otroke. Torej vsi ti vzroki so posledica vrzeli in neskladij v nacionalni zakonodaji. Do pojava apatridnosti dandanes pogosto prihaja tudi zaradi pojava nasledstva novih držav (po razpadu »stare« države, okupaciji, premikanju mej,...) in seveda zapuščine kolonizacije. Navsezadnje pa so lahko vzroki za nastanek brez-državljanstva tudi v uradniškem aparatu, ki ima diskrecijo arbitrarno odvzeti državljanstvo, v administrativnih preprekah in pomanjkanju dokumentacije oz. registrov, ki dokazujejo vez osebe z državo.

Kljub dejstvu, da je pravica do državljanstva vsebovana tudi v Konvenciji o otrokovih pravicah[2], je na milijone otrok po vsem svetu,  brez državljanstva in več kot 70.000 otrok se rodi v brez-državljanstvo vsako leto. V bistvu lahko rečemo, da se vsakih deset minut nekje na svetu rodi otrok brez državljanstva. Posledica tega je, da so taki otroci deprivirani osnovnih človekovih pravic kot so pravica do univerzitetnega in visokošolskega študija, pravica do storitev iz zdravstvenega zavarovanja (ki ne spadajo v nujno medicinsko pomoč), pravica do svobode gibanja in z njo povezanim prečkanjem mej, pravica do dela ter ne izpolnjujejo pogojev za odprtje bančnega računa in vseh ostalih podobnih storitev... Doživljenjsko so soočeni z diskriminacijo in njihova neizbežna situacija močno vpliva in omejuje njihovo sposobnost za učenje, osebno rast ter izpolnitev svojih sanj in ambicij.

 

Državljanstvo običajno dojemamo kot nekaj samoumevnega in se v resnici ne zavedamo vseh pravic, ji nam jih prinaša. Mislimo, da lahko svoje državljanstvo brez kakšnih koli ovir prenesemo na svoje otroke. Vendar pa v 27 državah, kot so Nepal, Sirija in Libija - ženske ne smejo prenesti svojega državljanstva na svoje otroke. V kolikor je otrokov oče neznan, otrok lahko  ostane brez državljanstva. Eden najpogostejših stereotipov je, da je tveganje za pojav brez-državljanskosti obstaja samo v tretjih, nerazvitih državah. Da to ne drži, prikazuje primer  osebe, rojene britanskim staršem na Nizozemskem, kjer  otroci ne pridobijo nizozemskega državljanstva, že zato ker so se rodili na nizozemskem ozemlju (načelo ius soli), temveč le, če so starši nizozemskega rodu (načelo ius sanguinis). Ta oseba zato ob rojstvu ni pridobila nizozemskega državljanstva, temveč je po svojih starših pridobila britansko državljanstvo. Kasneje se je ta oseba poročila z britanskim državljanom, ki je prav tako rojen britanskim staršem na Nizozemskem. Kakšno državljanstvo bodo imeli njuni otroci? Pričakovali bi, da bodo tudi otroci po svojih starših dobili britansko državljanstvo. Vendar pa v britanski zakonodaji obstaja klavzula, ki prepoveduje prenos britanskega državljanstva po rodu na otroke druge generacije, rojene zunaj Združenega kraljestva. Zato bodo njuni otroci v nevarnosti, da ostanejo brez državljanstva.

Več kot polovica držav v Evropi ne izpolnjuje zahtevanih obveznosti po mednarodnem pravu, zelo malo je tudi držav podpisnic Konvencije o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 in Konvencije o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961[3]. Konvencije Združenih narodov zagotovljajo jasen pravni okvir za opredelitev in reševanje problematike povezane z apatridnostjo. Ena takih zapovedi je tudi  implementacija zaščitnih ukrepov v nacionalne pravne rede, s pomočjo katerih je mogoče zagotoviti, da bo vsak otrok rojen na ozemlju države, imel pravico do državljanstva. Na tak način bi lahko popolnoma izkoreninili brez-državljanstvo.

 

S strani Evropske mreže o brez-državljanskosti (European Network on Statelessness) smo bile izbrane tri mlade ambasadorke za boj proti brezdržavljanskosti otrok v Sloveniji (Sara Bagari, Sara Horvat in Nina Markovič). S tem namenom smo se julija letos udeležile prvega mladinskega kongresa o brezdržavljanskosti oz. apatridnosti v Bruslju, ki je združil 35 mladih ambasadorjev in 15 članov ENS iz cele Evrope.

Na kongresu smo začrtali smernice delovanja po posameznih državah, po prihodu v Slovenijo pa smo v sodelovanju z ENS člansko organizacijo iz Slovenije – Mirovnim inštitutom, pripravili še bolj izdelan načrt naših aktivnosti v sklopu kampanije #StatelessKids. Ker smo ugotovile, da je največji in prvoten problem v Sloveniji predvsem to, da apatridnost sploh ni obravnavana kot pomemben problem, smo se odločile usmeriti svoje delovanje k širjenju informacij o problematiki apatridnosti, zato vas bralce vabimo, da se pridružite naši FB strani ENS Youth Chapter Slovenia, kjer je dostopnih več informacij in podpišete peticijo https://you.wemove.eu/campaigns/end-childhood-statelessness-in-europe.



[1] Zakon o tujcih, ZTuj-2, 2011, dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5761

[2] Konvencija o otrokovih pravicah (OZN) Sprejela jo je Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo št. 44/25 z dne 20. novembra 1989. Veljati je začela 2. septembra 1990 v skladu z 49. členom, dostopno na http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/konvencija-o-otrokovih-pravicah-ozn/

[3] URL: http://www.unhcr.org/protection/statelessness/4d651eeb6/world-map-parties-1954-convention-relating-status-stateless-persons-1961.html (11.10.2016)

Projekti

Kontakt in urnik

Socialna mreža